Zame prostovoljstvo pomeni predvsem možnost mladih, da postanemo aktivni, se izognemo brezdelju, ki nas lahko doleti ob brezposelnosti ter na tak način ponovno pridobimo občutek, da enakovredno sodelujemo v družbi – naša kreativnost se spodbuja in naše ideje naletijo na plodna tla. Hkrati je prostovoljstvo zame stik s prijatelji in spoznavanje novih ljudi, učenje sodelovanja in sprejemanja drugačnih pogledov in nenazadnje ogromno topline, smeha in zabave.
Maja
Prostovoljstvo mi predstavlja način preživljanja prostega časa. Pri Infopeki sem že 4 leta, in čeprav sem že večkrat razmišljala, ali bom lahko časovno uskladila vse obveznosti, nisem nikoli pomislila na to, da bi prenehala prostovoljiti. Seveda so prišli trenutki, ko je zaradi študija trpelo moje prostovoljsko delovanje, vendar so taka obdobja kratka, saj človek brez prostega časa in zabave ne zdrži prav dolgo. Tako si tudi jaz ne predstavljam sebe brez prostovoljstva v Infopeki, ki je že tako dolgo pomemben del mojega življenja.
Moč prostovoljstva
Kaja: Najbolje se počutim, če me ne zebe in tišči lulat.
Maja: Najbolje se počutim, ko me nekdo vleče za lase. Fk yea!
Jernej: Kadar na nebu vidim utrinek, si zaželim vse, kar se sebičnega v tistem trenutku spomnim.
Ines in Urška
Ines: Nekoč je za sedmimi gorami in devetimi vodami živela deklica. Kot otrok je romala med drevesi v gozdu, lovila kamenčke z dna bližnjega potoka in se ležeča v travi ozirala proti nebu za gorami. Z vsakim dnem in z vsako izkušnjo je rasla v vseh mogočih dimenzijah. Nekega dne, že v odraslih letih, se je odločila, da se napoti proti obzorju. Sledila je potoku, nato drevesnim koreninam in kmalu srečala Prostovoljeka. Ves mavričen jo je obsijal s svojo močjo in prebodel s kupidovo puščico. In tako sta živela srečno do konca svojih dni.
Urška: Najbolje se počutim, ko po dolgem času skočim v morje.
Anja
Kadar vidim na nebu utrinek, si zaželim videti še en utrinek. In to se nadaljuje, dokler me ne stisne v vratu.
Jade in Clem
Jade: Nikoli se ne želim vrniti po enaki poti, po kateri sem prišla. Imam občutek, da bi nekaj zamudila, saj želim vedno vedeti, kaj se dogaja drugod, želim se prepričati, da ne bom ničesar zamudila in obžalovala. Če bi imela nadnaravno moč, bi želela imeti dar razširjenosti – sposobnost, da sem lahko hkrati vsepovsod.
Clementine: Najbolje me opiše film “Les amours imaginaires” Xavierja Dolana. Ta film je barvit, umetniški, staromoden, s čudovito glasbo.
Megie
Prostovoljstvo je delo, ki ga opravljam z veseljem. Omogoča mi pridobivanje novih poznanstev, sklepanje novih prijateljstev in učenja novih znanj. Predvsem pa mi zapolni dan s pozitivno energijo, veseljem, spontanostjo in sproščenostjo.
Abbey road v Mariboru
Arta: Najbolje se počutim med knjigami.
Kaja: Ko na nebu zagledam utrinek, si zaželim vsakič nekaj drugega.
Živa: Najbolje se počutim nekje, kjer je ravno prav vroče, z ravno pravo knjigo in sinjim morjem.
Maja: Če bi bila prostor, bi bila s soncem obsijan vrh hriba, s pogledom na čudovito dolino.
Jernej: Če bi bil predmet, bi bil časopis, da bi me ves dan po rokah vlačili.
Nina
K prostovoljstvu sem se vpisala, saj sem želela svoj čas bolje investirati, si pridobiti izkušnje z drugačnimi ljudmi in izstopiti iz svojega vsakodnevnega okolja. Dobila sem vse to in še več. Menim, da nadaljnje besede niso potrebne, saj bi vsak moral to izkusiti na lastni koži.
Jernej
Moja prostovoljska zgodba? Da navdihnem? Da zabavam? Zakaj ne prostovoljske resnice? Prostovoljstvo je prav lahko trdo delo. Če si mu predan, če meniš, da je pomembno. Zakaj bi pa sploh to počel, če se ti ne zdi pomembno? Je namreč zelo preprosto. Ko si predan, se žrtvuješ. Ko se žrtvuješ, se razdajaš. Košček za koščkom manj in spominjati začneš na mater, ki ti je v otroštvu vedno povedala, da bo vse dobro, ti pa si slutil, da ni več tako velika, tako nepremagljiva, kot je bila. Prostovoljstvo je lahko igra. Lahko je zabavno, norčavo. A to ni njegovo bistvo. Ne, prostovoljstvo je delo. Zato je pomembno, koliko ga resnično ceniš.
Kaja
Hmm … Sploh ne vem, kje in kako začeti. Definitivno lahko rečem, da mi je vse to že dobro zlezlo pod kožo. Je del mene, jaz sem del tega. Skoraj kot bi govorila o abstraktnem pojmu, široki paleti prepletenih dogodkov, spoznanj, super ljudi in najrazličnejših izkušenj. Ko pišem tole besedilce, me rahlo stiska v prsih, v grlu nastaja cmok in oči so se orosile. Po številnih letih skoraj rutinskih oktobrov, ko se je v MISC INFOPEKA začenjalo novo prostovoljsko leto, bo ta oktober zame drugačen. Pa ne le oktober, pač pa vse leto. Podajam se novim dogodivščinam in znanju na proti, a vem, da bom pogrešala staro. Pogrešala bom soprostovoljce, ekipo Infopeke, vso podporo in pomoč, večurne kreativne sestanke, resnost in neresnost, pestro dinamiko, zaplete in razplete z na koncu odlično izvedenimi zadevami ter seveda tudi povsem neformalna druženja. Vse življenje se učimo in vse življenje po malem nastajamo. Človek že res da nastane, a oseba skozi svoje življenje postaja. Prepričana sem, da ne bi bila oseba, kot trenutno sem, brez svojih domačih, prijateljev, znancev in takšnih ali drugačnih izkustev. Nabor vsega tega in ljudi, ki jih poznam, jih imam rada, bi definitivno brez Infopeke bil manjši.
Sprehod po parku
Tanja: “Bodi sprememba, ki jo želiš videti v svetu.” “Those, who don’t believe in magic, will never find it.” Citata, ki sta mi še posebej blizu, saj moramo vedno verjeti, da zmoremo, da nam lahko uspe uresničiti cilje, ki si jih zadamo!
Sara: Če bi bila frizura, bi bila dolga in skodrana. Kot žival bi najraje bila mačka. Če bi bila predmet, bi bila ladja ali jadrnica, da bi zmeraj bila na morju. Če pa bi bila prostor, bi želela biti spalnica, saj obožujem spanje in večerne ure dneva.
Nina: Kadar vidim na nebu utrinek, si zaželim … ne povem, saj se ne bo uresničilo.
Aja: Če bi bila predmet, bi bila očala. Moj lastnik bi imel zaradi mene ostrejši vid, se pravi bi mu olajševala opravljanje vsakodnevnih opravil, on pa bi v zameno venomer skrbel zame, da se mi ne bi kaj zgodilo.